Kronika: Tržičan Jožef Ankenius

Radetzkyjev vojak, odlikovan z zlato hrabrostno medaljo

Pred več kot 160 leti, natančneje 12. marca 1849, so znova zadoneli vojaški bobni, saj so Lahi Avstriji napovedali vojno. Slovenski fantje so se spet zbirali pod vojnimi zastavami in med njimi je odmevala že ponarodela pesem:

„Oj, zdaj na Laško pojdemo, Bog ve, če kdaj se vrnemo! Banda nam bode špilala, Lepo nam bo muscirala. Radecki pa na konj' sedi, Nas, mlade fante, on dobi. Radecki 'ma sivo glavo, Pa vendar gre na vojsko ž njo. Radecki pa na konj' sedi, Pa rožniven'c v rokah drži. Radecki je en prav' gospod, On bo premagal zmir povsod. ...“

V resnici je minilo komaj slabo leto dni, odkar so se na Laškem že bojevale avstrijske čete. Leto 1848 je bilo nasploh leto sprememb oziroma t. i. pomladi narodov, ko so narodna vrenja spreminjala državne ureditve. Marčevska revolucija na Dunaju je leta 1848 klicala k spremembam in zahtevala ustavo, hkrati pa je prisilila dotlej mogočnega kneza Metternicha, da je odstopil s svojega položaja in pobegnil v tujino. Istega leta je odstopil tudi cesar Ferdinand I., decembra pa je zavladal novi cesar Franc Jožef. Ob vseh teh spremembah je državo pretresal še poskus Ogrske, ki se je želela odcepiti od Avstrije in ustanoviti lastno državo.

Čas notranjih težav avstrijskega imperija je bil ugoden tudi za zunanje nasprotnike, ki so imeli svoje zahteve do avstrijske države. Nastale razmere so v prvi vrsti skušali izkoristiti na Apeninskem polotoku: piemontske čete so v želji, da bi uresničile svoje sanje o združeni Italiji, vdrle v Lombardijo, ki je bila v avstrijski posesti. 23. marca 1848 je sardinski kralj Albert napovedal Avstriji vojno, uprla pa so se tudi italijanska mesta. Izbruhnili so prvi spopadi.

Avstrijske sile so se že bojevale na Ogrskem, zdaj pa se je vojna razvnela še na Laškem. Toda Avstrijci so imeli veliko prednost v izkušenem vojskovodji – maršalu Radetzkem. Pod njegovim poveljstvom je šibkejša avstrijska armada v bitkah pri Sveti Luciji, Sommacampagni, Volti, Custozzi in pred pragom Milana premagala številčnejšega nasprotnika. Poraženi kralj Albert je bil 5. avgusta 1848 prisiljen prositi za mir. Sklenjeni mir pa je bil krhek in varljiv in že 12. marca 1849 je kralj Albert Avstriji vnovič napovedal vojno.

Avstrijska vojska se je znova zanašala na modrost in znanje sivolasega maršala Radetzkega. Zaupanje vanj je bilo praktično neizmerno. Tudi Radetzky je vedel, česa so sposobni njegovi fantje in kako se znajo bojevati. Zato je v svojem armadnem povelju, ki so ga v Ljubljani objavile Bleiweisove Rokodelske novice, med drugim zapisal:

„Vojaki! Vaše goreče želje so dopolnjene. Sovražnik nam je mir preklical. Še enkrat se prederzne roko stegniti po kroni Laške dežele; ravno zato mora pa tudi zvediti, de se v šestih mescih Vaša zvestoba, Vaša hrabrost in Vaša ljubezin proti svojimu Cesarju in kralju, kar nič zmanjšala ni. Kader ste se iz Verone podali, in sovražnika naglo od zmage do zmage na njegovo mejo pregnali, ste mu velikodušno bojni pomirek dovoljili, zato ker se je hotel za mir pogoditi, — kar je sam izrekel — pa namesto tega se je k novimu boju pripravljal. — K miru tedaj, kteriga ste mu Vi velikodušno ponujali, ga hočemo z orožjem v roki v njegovim poglavitnim mestu prisiliti. Vojaki! boj bo kratek, pred ravno tistiga sovražnika greste, kteriga ste pri sv. Lucii, Soma-Kampanji, pri Kustoci, Volti in pred pragam Milanskiga mesta junaško premagali. Bog je z nami! Naša reč je pravična. K orožju tedaj vojaki! Še enkrat poslušajte svojiga siviga vodja in pojte ž njim v boj in zmago, jez bom priča Vaših serčnih del, in to bo tudi poslednje djanje mojiga dolziga vojaškiga stanu, kader bom v poglavitnim mestu nezvestiga sovražnika persa svojih pogumnih tovaršev s kervavimi in slavopolnimi znamni njih junaštva in serčnosti kinčil. Naprej tedaj vojaki! V Turin je naš namen, tam bomo mir storili. Slava Cesarju, slava domovini!“

— Radecki, vojskovodja.

Radetzky se je s svojo armado resnično znova obdal z lovorovim vencem zmagovalcev, saj je v bitkah pri Mortari (21. 3. 1849) in Novari (23. 3. 1849) porazil nasprotnikove sile in jih prisilil k miru, še preden je dosegel Turin, kot je napovedal v svojem povelju. Kralj Albert je zaprosil za mir in se odpovedal prestolu v korist svojega sina Viktorja Emanuela. Avstrijske posesti so ostale trdno v cesarskih rokah.

V vseh teh bojih so se bojevali tudi slovenski fantje, v zadnjih bojih pri Mortari in Novari pa se je posebej proslavil topničar Andrej Čehovin (po domače „Rokčev Andrej“), ki si je s svojo hrabrostjo pridobil srebrno in zlato svetinjo za hrabrost ter najvišje vojaško odlikovanje – viteški križ reda Marije Terezije. Po pravilih tega reda je bil povišan v baronski stan, kot vojak pa je napredoval v nadporočnika. Toda po teh avstrijskih zmagah in uklonitvi sardinskega kralja bojev v Italiji še ni bilo konec.

Boji pred Bologno

Zaradi ljudskega vrenja in potem, ko so v papeški državi umorili državnega tajnika, je moral papež Pij IX. zbežati iz Rima. Zatekel se je v trdnjavo Gaeto in od tam prosil pomoči. Pomoč so mu poslale Francija, Španija, Neapeljsko kraljestvo in Avstrija. Avstrija je imela nalogo vzpostaviti red tostran Apeninov. V ta namen so odposlali 10.0000 mož pod vodstvom podmaršala Winpffena.

Avstrijske čete so na prvo večjo oviro naletele pred Bologno. 7. maja 1849 so dosegle mesto, ki je papežu odpovedalo pokorščino. Uporniki so se sprva sicer želeli pogajati, ko pa so izvedeli, da se jim približuje pomoč, so pogajanja prekinili. Še več, 13. maja so v svoji predrznosti izvedli izpad iz mesta in napadli avstrijske enote. A slabo so naleteli. Prav blizu mesta sta pomembne točke zasedla prvi in drugi bataljon 17. pešpolka kranjskih Janezov, ki sta se v teh spopadih še posebej izkazala. Pravi junak tega dneva pa je bil desetnik Jožef Ankenius.

Kakor piše Karel Capuder v svoji knjigi Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17 (str. 139), se je zgodilo tole:

„Pravi junak tega dneva, desetnik Jožef Ankenius iz Tržiča, je s svojimi 6 možmi 8. stotnije ob vratih S. Stefano zavzel neko hišo. Dva moža sta pri naskoku padla, zadeta od strelov, štirje pa so vdrli v hišo, pregnali sovražnika in se sami postavili k oknom in od tam streljali na upornike na mestnem obzidju.“

Tako so kranjski fantje zavzeli hišo za hišo in uporniki so se morali umakniti nazaj v mesto. Ko je naslednji dan nastopilo še avstrijsko topništvo, se je mesto vdalo. Podobno se je polk kranjskih Janezov izkazal tudi v bojih pred Ancono in z njenim padcem je resnično zavladal mir. V vseh teh bojih so se slovenski vojaki izkazali kot hrabri in odločni vojaki za cesarja in domovino.

Cesar Jožef II. je kot priznanje hrabrosti vojakov in podčastnikov v boju 19. julija 1789 uvedel medaljo za hrabrost. Sprva so poznali le zlato in srebrno tovrstno medaljo, leta 1848 pa so uvedli še srebrno medaljo za hrabrost druge stopnje. Za hrabrost, ki so jo vojaki izkazali v bojih leta 1849, so tako podeljevali tri vrste medalj: zlato, srebrno prve stopnje in srebrno druge stopnje. Odlikovancem je poleg medalje pripadala tudi mesečna renta; za prisluženo zlato medaljo za hrabrost naj bi vojaki takrat menda prejemali še po 5 goldinarjev mesečne rente.

Na seznamu odlikovancev iz bojev v letih 1848–1849 na 55. mestu najdemo tudi že omenjenega tržiškega rojaka Jožefa Ankeniusa. Postavilo pa se je vprašanje, iz katere tržiške rodbine je v resnici izhajal. Zgodovinski drobci župnije Tržič o njej molčijo, priimek pa vsekakor ni značilen za naš kraj. V pogovorih s tržiškimi zgodovinarji smo zaman iskali odgovor na to vprašanje, zato sem ga skušal najti v matičnih knjigah tržiške župnije. Izkazalo se je, da je Jožef Ankenius v resnici naš rojak.

Rodbina Ankenius v Tržiču

Že večkrat omenjeni slavni maršal Radetzky je bil tudi tržiški graščak. V času, ko je gospodoval v Tržiču, je izdatno povečal posest tržiške gospoščine. Med mnogimi ukrepi, s katerimi je skušal pomagati Tržiču takoj po požaru leta 1811, je bil tudi ta, da je od Jerneja Pollaka kupil veliko zemlje pod cesto, ki vodi na Ljubelj, t. i. „Bleke“. Tam je dal postaviti moderno pilarno, ki naj bi po posebnem angleškem izvedencu izdelovala svojevrstne pile iz cementnega jekla.

Med ljudmi, ki so bili k temu projektu poklicani od drugod, se je najverjetneje znašel tudi Friderik (Fritz) Ankenius, rojen 17. maja 1783. Iz župnijskih matičnih knjig lahko razberemo, da je bil po poklicu knjigovodja. Radetzky je dal poleg pilarne postaviti tudi stavbe, namenjene za stanovanja svojih uslužbencev. Med njimi sta bili tudi stanovanjski hiši „na Blekah“ št. 173 in št. 175. Sodeč po Friderikovem domačem naslovu (sprva „Bleke“ št. 173, kasneje št. 175) lahko ugotovimo, da je službo knjigovodje opravljal prav v pilarni.

V Tržiču se je Friderik Ankenius oženil s Tržičanko Jožefo Klander, rojeno 24. decembra 1795. Bila je hči Matije Klandra in njegove žene Magdalene, rojene Just. Klandrova družina je takrat stanovala v Tržiču na hišni št. 134.

Frideriku Ankeniusu in Jožefi se je v zakonu rodilo sedem otrok: Antonija, Friderik, Jurij (Georg) Avgust, Aloizija Zofija, Janez Kristijan, Jožef in Karl.

Friderik Ankenius je ostal v pisarniški službi tudi potem, ko je Radetzky vse svoje posesti in pravice predal Jožefu Dietrichu, ki je tako postal novi tržiški graščak. Friderik je umrl 3. julija 1838, star šele 55 let. Njegova žena Jožefa je moža preživela in umrla 14. februarja 1865. Zanimivo je, da je njegove knjigovodske posle opravljal tudi sin Friderik Ankenius, rojen 28. novembra 1818. V popisu duš (Status Animarum) namreč najdemo podatek, da je bil Friderik Ankenius ml. administrator v tovarni. Leta 1855 se je poročil z Ano, rojeno Pollak (r. 22. 7. 1837). Rodbina je torej ostala v Tržiču in tu živela še vsaj do konca 19. stoletja.

Bolj kot vse te zanimive ugotovitve pa so me seveda zanimali podatki o našem junaku Jožefu Ankeniusu. Rodil se je kot šesti otrok 21. aprila 1827 (Na Blekah št. 175). V popisu duš najdemo s svinčnikom zabeleženo opombo, da se je kot mladenič prostovoljno javil v avstrijsko vojsko. Dodeljen je bil 17. pešpolku kranjskih Janezov in se z njim pod maršalom Radetzkim udeležil vojne na Laškem, kjer si je s svojo hrabrostjo priboril zlato medaljo. Njegova nadaljnja življenjska pot je žal še zavita v temo. Tržiške matice in popisi duš ga v kasnejših letih namreč nikjer več ne omenjajo, iz česar bi lahko sklepali, da se je preselil drugam. Mogoče je celo ostal na Laškem v vojaški službi.

Čeprav teh podatkov nimamo, menim, da je prav, da smo vsaj za hip obudili spomin na manj znano tržiško rodbino in na junaštva naših mož in fantov pred 160 leti. Med takratnimi junaki je naš rojak še enkrat dokazal, da so se tudi Tržičani na bojnih poljih vedno znova izkazovali kot hrabri in neustrašni vojaki.