Zmajček s Košute: bajka o nastanku Tržiča

Pred davnimi časi, ko Tržiča še ni bilo, je pod Ljubeljem stal trg. Stal je tam, kjer je danes samo golo kamenje in kjer ljudje še vedno rečejo Na plazu. V trgu je bilo več kovačij kot hiš. Od jutra do večera je po dolini pelo kladivo, ponoči pa so iskre letele više od streh.

V najmanjši kovačiji sta živela stari kovač in njegova vnukinja Anica. Z njima je živel petelin, tako star, da nihče več ni vedel, koliko let ima. Vsako jutro je zakikirikal bolj hripavo, a dolina se je še vedno zbudila po njem.

Ljudje so si zvečer ob ognju šepetali: »Pazite se starih petelinov. Če star petelin znese jajce, se iz njega izvali zmaj s sedmimi glavami.« Kovač se je temu smejal. »Moj petelin bo prej znesel nakovalo,« je rekel in šel spat.

Dve jajci na Košuti

Neke jeseni je petelin izginil. Ušel je visoko na Košuto in med skalami znesel jajce, veliko kot hlebec kruha in tako vroče, da se je trava okrog njega posušila. Zraven pa je znesel še eno, čisto majhno, ki se je skotalilo po bregu in obležalo v travi.

Veliko jajce je počilo. Iz njega je zlezel mlad zmaj in se zaril v goro. Tam je rasel, glava za glavo, dokler mu gora ni postala pretesna.

Ko se je utrgala gora

Najprej je po dolini zaropotalo drobno kamenje. Nato se je oglasilo bobnenje. Drevje se je lomilo, divjad je bežala, ptice pa so se zbrale v jate, nekaj časa krožile nad goro, kot bi se poslavljale, in odletele. Živina je tulila po hlevih. Ljudje so mislili, da se bliža sodni dan, in tisti, ki si leta niso segli v roke, so postali prijatelji.

Anica je tekla iskat petelina. Našla ga ni, v travi pa je zagledala majhno, toplo jajce. Spravila ga je v predpasnik in stekla domov.

Tedaj se je utrgala polovica gore. Zmaj je planil ven in iz sedmih glav bruhal ogenj. Drvel je po dolini, da bi ušel lastnemu plazu, in skoraj mu je uspelo. A z gore nasproti se je odtrgala velikanska skala in ga pokopala. Za njo se je privalilo še vse drugo kamenje. Ko se je prah polegel, trga ni bilo več.

Kam so šli ljudje

Ljudje so se razšli. Eni so šli čez goro v Borovlje, bolj boječi vse do Krope in Železnikov, kjer so znova prižgali svoje peči. Stari Tržičani so včasih pogrkovali, prav tako kot v Kropi, in pravijo, da se jim je to prijelo od prahu tistega dne.

Tisti, ki niso hoteli zapustiti doline, so ostali pri sveti Ani. Šentančani jim pravimo še danes, in tudi dolina pod Ljubeljem je ostala Šentanska.

Pogumneži pa so šli po dolini navzdol in se ustavili tam, kjer se stekata dve reki. Postavili so nakovalo in prižgali prvo peč. Tako je nastal Tržič.

Zmajček

Prvi večer na novem kraju je bilo mrzlo in ogenj ni in ni hotel zagoreti. Tedaj je v Aničinem predpasniku nekaj počilo. Iz majhnega jajca je pokukal zelen zmajček, z lupino na glavi kot s kapo. Ljudje so odskočili. »Zmaj!« so zavpili.

»Ta je samo majhen,« je rekla Anica.

Zmajček se je ozrl po mrzli kovačiji, nagubal smrček in kihnil. Izpod lupine je švignila iskra in v novi kovačiji je zagorel prvi ogenj. Od takrat ni nihče več rekel, da se je treba bati vseh zmajev.

Gora ni več podiral. Naučil se je brati in vse, kar se je v Tržiču zgodilo, je zapisal v veliko knjigo z mestnim grbom. Leta 1998 pa je zgodbe preselil na splet, na trzic.net. Če ne verjamete, ga poiščite. Še vedno ima lupino na glavi.

Od kod ta pravljica

Plaz, sedemglavi zmaj, petelinje jajce, kovači pod Ljubeljem in razselitev v Borovlje, Tržič, Kropo in Železnike so iz ljudske pripovedke, ki jo hrani knjiga Zgodovinski drobci župnije Tržič. Anica, drugo jajce in zmajček so dodatek te pravljice. Zmajček je znak portala trzic.net, ki je z vami že od leta 1998.

Več o kraju: Tržič od trga pod Ljubeljem do starega mestnega jedra.

In English · Auf Deutsch