Alegorija lipicanca

»Drugi so častili svete krave in zmaje,
tisočletne želve in leve s perutmi,
samoroge, dvoglave orle in fenikse,
mi pa smo si izbrali najlepšo žival,
izkazala se je na bojiščih in v cirkusih.
prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,
zato so dunajski cesarji govorili
francosko s spretnimi diplomati,
italijansko z zalimi igralkami.
špansko z neskončnim Bogom
in nemško z nešolanimi hlapci,
s konji pa so se pogovarjali slovensko,«

To je o lipicancih pred 38 leti zapisal in v Zbranih pesmih objavil Edvard Kocbek.

Danes zvečer je bila tržiška galerija Atrija prežeta z Alegorijo lipicanca. Tržičan Milan Malovrh je na ogled postavil najboljše, kar je na izviren, inovativen, večplasten in tudi eksperimentalen način skozi fotoaparate »zapisal« o lipicancih. S tem jih je, kot je dejal tržiški župan, pospremil tudi med zvezde.

»Iskrena hvala in zahvala Ladu Jakši, ki je uglasbil Alegorijo lipicanca in jo »povedal« s svojo glasbo. To je bil višek večera,« je dejal avtor, ki se je s fotografijo srečal že v osnovni šoli.

Direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek je predstavila avtorja, ki je v tej galeriji razstavljal že leta 2009. Tokratni izbor, v katerem Milanu konj pooseblja eleganco, moč in lepoto, je bil prepričljiv tudi zato, ker se mu je pridružil Lado Jakša, umetniški fotograf, svobodni umetnik, skladatelj in izvajalec lastne glasbe za film, televizijo, gledališče in umetniški ples.

Milanove umetniške fotografije, tiskane na platna, je Lado podkrepil z glasbo. Lipicance, ki na Krasu koreninijo že 435 let, je pospremil z igranjem alegorijskih nastavkov, ki jih je poimenoval Skozi mesto, Dialog, Sanje lipicanca, Otroški konjiček, Ob izviru, V Andaluziji in Galop ob potoku, glasbeno alegorijo pa je sklenil z Jezdeci vaške situle.

O lipicancih, baročnih konjih, je govoril predsednik združenja lipicancev Bogdan Ambrožič, ki Milanu občasno »posoja« svoje lipicance, da jih portretira. Milanove umetniške fotografije, ki jih občudujejo po vsem svetu, so sestavljene iz presevajočih plasti izbranega motiva, obdane pa z večplastnostjo in gibanjem.

Jana Babšek je dejala, da te fotografije nudijo estetske užitke, v katerih prevladujejo milina, spokojnost in posledično prijetnost.

Tudi tržiški župan mag. Borut Sajovic, ki je četrt stoletja kot veterinar preživel tudi med konji, verjame v konjsko »govorico«. Lado Jakša jo je vtkal v glasbeno spremljavo alegorije lipicanca.

»Imajo čustva, izražajo strah in veselje. Samo o tem, da nas imajo radi in prosijo, naj poskrbimo zanje, molčijo,« je za piko na i dejal župan Tržiča, ki je odprl razstavo, in dodal, da je lipicanec ena od 12 slovenskih avtohtonih živali.

Da je imel avtor Milan Malovrh, član FK Tržič, med alegorijo poseben lesk v očeh, je še en dokaz o presežnosti tega kulturnega dogodka v Tržiču.

P. S. Ob pojemajočem vetrovnem delu sem na poti v Tržič zapisal še zadnje sončne pramene na Velikem vrhu in Kladivu v masivu desetkilometrske Košute. Tudi na poti domov sem se ustavil in brez stojala »zapisal« še današnjo polno luno.

Kakšen dan!

P. S. Upravičeno ponosen je bil tudi predsednik FK Tržič Matej Meglič, ki mu ni bilo težko priti v galerijo že dolgo pred odprtjem razstave, da je pomagal pri pripravi projekcije in pri vsem drugem. Še pred razstavo, ki si jo je prišel ogledat tudi starosta tržiških fotografov Janko Krmelj, je Matej poklepetal z njim. Lahko je ponosen, da je kljub mladosti v delovnem klubu znal povezati ljudi več generacij. Vsi prisegajo na Lumen, luč, in to je dovolj.