Dnevi evropske kulturne dediščine: odprtje usnjarske zbirke »Usnje vseh barv«

V petek so v Tržiškem muzeju odprli prenovljeno stalno razstavo tržiške usnjarske obrti »Usnje vseh barv«.

Nova stalna razstava obsega en večji razstavni prostor in govori o tradiciji tržiške usnjarske obrti. Kako ustrojimo kožo? Kaj so štalonarji in kaj pomeni garati? Kakšen je bil delovni dan usnjarjev? Kaj vse so včasih znali izdelati iz usnja?

Razstavo je pripravila strokovna skupina: vodja projekta Jana Babšek, kustos razstave dr. Bojan Knific, konservator/restavrator Boštjan Meglič, oblikovalka Barbara Bogataj ter strokovni sodelavki Staša Tome in Janita Košir.

Tradicija tržiške usnjarske obrti

Usnjarsko obrt je bilo v Tržiču mogoče najti že zgodaj. Leta 1662 so bili tržiški usnjarji že združeni v usnjarski zadrugi. Takrat jim je cesar Leopold I. podelil posebne svoboščine. Ko je leta 1689 požar upepelil velik del Tržiča, je med drugim zgorel tudi pravilnik usnjarske zadruge. Leta 1701 so zadrugarji dobili nov pravilnik z 38 točkami, ki v bistvu obsegajo njihove pravice in dolžnosti, kakršne so znane iz splošnega opisa cehovskih pravilnikov. Ta pravilnik tržiškega usnjarskega ceha so vnovič potrdili cesar Jožef I. leta 1708, cesar Karel VI. leta 1719 in cesarica Marija Terezija leta 1756.

Da je kdo lahko postal usnjarski mojster, nikakor ni zadostovalo, da je bil v svoji obrti dovolj izučen in da je svoje znanje izpopolnil z večletnim delom v tujini, ampak je moral imeti lastno delavnico, poleg tega pa je moral vplačati določeno takso, ki ni bila poceni.

Prvi natančni izkaz o proizvodnji tržiških usnjarskih izdelkov imamo iz leta 1788. Tedaj je bilo v Tržiču 14 usnjarskih mojstrov in 16 usnjarskih delavnic. Letno so ustrojili 4800 telečjih kož, 250 govejih, 1600 kozjih in 8000 ovčjih. Večji del blaga so izvozili na Hrvaško in Ogrsko.

Pozneje je število delavnic še naraščalo, vedno bolj pa je primanjkovalo delovne sile, saj se mladi niso odločali za ta poklic. Kmalu so prenehale delovati tri delavnice.

Na začetku je bil v Tržiču v navadi stari način strojenja, ki je bil sicer preprost, a zelo nezdrav. Delavci so bili izpostavljeni neznosnemu smradu, ker še niso poznali raznih kemičnih sredstev in drugih pripomočkov, ki bi preprečevali gnitje in razkrajanje. Da bi vsaj nekoliko zaščitili svoje zdravje, zlasti pred mokroto, so hodili na delo v težkih škornjih, imenovanih »štalonarji«. Delati so začeli ob 5. uri zjutraj, končali pa ob 7. uri zvečer.

Usnje, izdelano v Tržiču, je slovelo po kakovosti in ličnosti. Zlasti pri sosedih je vzbujalo precej zavisti. Na Koroškem so dosegli, da je bil Tržičanom leta 1740 prepovedan izvoz usnja v Celovec, kar je bil zanje zelo hud udarec. Pomoč so iskali na Dunaju in res je cesarica Marija Terezija leta 1744 v zaščito tržiških usnjarjev izdala ugoden odlok.

V začetku 20. stoletja je bilo v Tržiču samo še šest usnjarskih delavnic. Karel B. Mally je v bližini svoje hiše kupil več poslopij in leta 1903 postavil moderno strojarsko tovarno, ki je zaposlovala veliko delavcev. Strojili so največ ovčje in kozje kože. Dnevno so izdelali do 600 kosov.

Med 1. svetovno vojno je usnjarska obrt dobro uspevala. Po vojni pa so vse tržiške usnjarske delavnice druga za drugo prenehale delovati, razen Mallyjeve, ki je z delom prenehala leta 1926.

Številnim usnjarskim pomočnikom je grozila resna nevarnost, da ostanejo brez zaslužka. V tem kritičnem položaju je tedanji tržiški župnik Matija Škerbec leta 1924 uresničil zelo pomembno zamisel: ustanovitev usnjarske zadruge »Runo«. Vodja zadruge je bil od takrat Janez Majeršič. Zadruga Runo je začela obratovati v majhnih, najetih prostorih s štirimi delavci. Čez deset let je obrat zaposloval že 52 ljudi. Tovarno Runo so zaprli leta 1972.

Vir: Zgodovinski drobci župnije Tržič, V. Kragl