Folkmuzikal Neuničljiva melodija: KD Jerbas

Nekaj starega in veliko novega

Kar nekaj let se je rojevala ideja, da bi pevci in godci našega društva, ki se prvenstveno ukvarjajo s poustvarjanjem praviloma že pozabljenega ali vsaj manj znanega slovenskega glasbenega izročila, stare prakse povezali z novo ustvarjalnostjo, ki bi se navdihovala pri starem. Nisem želela, da bi pretekle načine petja in godčevstva nekritično spreminjali. Želela sem, da bi se ohranjale splošnosti in posebnosti glasbenega izročila, hkrati pa da bi bilo izročilo vključeno v nov kontekst, neobremenjen s smernicami, ki jih narekuje tradicija pevskega in godčevskega poustvarjanja.

Petje in godenje nam znova in znova predstavljata izziv, v okviru katerega razmišljam(o), kako pesmi in viže izvajati skladno s sprejetimi tradicijami, a jih hkrati postaviti v sodobnost ter jih na nov način narediti zanimive gledalcem, ki se z ljudsko pesemsko dediščino srečujejo (pre)redko.

Vedela sem, da bo zgodbo, kakršno sem želela – mestoma hudomušno, a življenjsko izpovedno –, lahko napisal le Andrej Rozman Roza. Od nekdaj občudujem njegovo umetniško delo, njegovo kovanje rim in smisel za humor. Pripovedovala sem mu o značajih naših pevcev in godcev, o našem delu in ciljih, ki jim sledimo. V vrhunsko stvaritev je zajel vse, kar sem želela, in nastala je pripoved v dveh dejanjih, v katerih so ljudske pesmi in viže povezane v ljubezenskem zapletu s srečnim koncem.

Sledilo je izbiranje skladatelja, ki bi besedilu, pisanemu v rimah, dodal glasbo. Želela sem, da bi ta podkrepila napisano zgodbo ter hkrati ohranila in pustila prostor arhaični zvočnosti izbranih ljudskih pesmi in viž. Poznala sem delo domačina, vrhunskega glasbenika Nejca Bečana, in vedela, da bo znal prisluhniti željam in idejam ter staro povezati z novim.

Folkmuzikal dopolnjujejo plesni vložki, delo prav tako domačinke, koreografinje Špele Mandelc, in plesalcev Plesnega studia Špela, ki z govorico giba v harmonično celoto povezujejo zgodbo, ki se odvija na različnih lokacijah.

Godci igrajo na stara glasbila in tako kot pevci povzemajo stare glasbene prakse ter razvijajo sodobne interpretacije novo ustvarjenih melodij. Zvok, ki ga izvabljajo iz starih glasbil, je nedvomno precej drugačen od zvoka, ki ga ponujajo novi inštrumenti orkestra, hkrati pa stara glasbila s svojimi tehničnimi omejitvami narekujejo drugačen način igranja. Enako je s pevci, ki ne sledijo sodobnim pevskim tehnikam, temveč v predstavi pojejo na skupini in sebi lasten način.

Dr. Metka Knific Zaletelj

Igralska zasedba

• Oštir (Jaka) – Matija Polajnar
• Katka – Katja Oštir
• Anže – Aleš Fister
• Bor – Matjaž Kokalj
• Ana – Manca Gašperin
• Miha – Robert Bone
• Nika – Kelly Avsenik Hanson
• Zofi (Anžetova sestra) – Aleksandra Ristova
• Rudl in policaj – Borut Krč
• Scena: Borut Krč, Igor Šober, dr. Metka Knific Zaletelj
• Kostumografija: Kelly Avsenik Hanson, Manca Gašperin, Aleksandra Ristova, Katja Oštir, dr. Metka Knific Zaletelj
• Ličenje: Manca Gašperin
• Pomoč pri izvedbi: dr. Bojan Knific, TPIC Tržič
• Tehnično in drugo oblikovanje: Igor Šober
• Oblikovanje zvoka in luči: Klemen Bohinc, Igor Šober