Marija Petek

»Pvacarka« – In memoriam: Marija Petek, roj. Nosan (1922–2020)

»Če česa ne veš, vprašaj Petkovo!« Tako se je glasil odgovor, kadar si na občinskih uradih, v knjižnici ali šoli vprašal kaj o zgodovini domačega mesta in okolice. Gospa Marija Petek, roj. Nosan, je bila upokojena učiteljica, ki je še konec letošnjega februarja z navdušenjem in strastjo pripovedovala podrobnosti in zanimivosti iz zgodovine domačega kraja in o posameznikih, ki so krojili zgodovino mesta.

Učiteljica in raziskovalka

Gospa Marija je bila rojena v tržiški meščanski družini. Svojo željo po znanju je najprej tešila v domači osnovni in meščanski šoli, pozneje pa je šolanje nadaljevala na učiteljsko-gospodinjski šoli v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bila zaposlena v bolniški blagajni v Kranju, po vojni pa se je leta 1952 poročila s prav tako navdušenim zgodovinarjem Mihaelom Petkom. V zakonu se jima je rodil sin Damjan.

Marija je po koncu druge svetovne vojne nastopila službo učiteljice in službovala v različnih krajih: v Dupljah, na Jezerskem, ki se ga je še posebej rada spominjala (Jezerjani pa nje!), na Dobrovem v Goriških Brdih, v Gorenji vasi v Poljanski dolini in naposled v domačem Tržiču, kjer je službovala do upokojitve leta 1978. Ob delu je študirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, na oddelku za zgodovino in zemljepis.

Kot učiteljica je bila spiritus agens različnih krožkov in pevskih zborov, režirala je različne akademije in proslave, v vse pa je s svojo ljubeznijo do predmeta znala vključevati tudi nadebudne otroke. Slovela je po tem, da je učencem rada prikazovala različne izseke iz narodove zgodovine – skorajda že kot gledališko predstavo –, da so si jih bolje zapomnili.

Po upokojitvi sta z možem veliko pisala in se ukvarjala z zgodovino domačega kraja, društev, s farno zgodovino, zgodovino šolstva itd. Ni bilo stvari, ki se je ne bi lotila in je tudi uspešno izpeljala. Raziskave sta predstavila v posameznih poglavjih monografij, v člankih in različnih podlistkih, ki so domačine ozaveščali in spominjali na bogato domačo zgodovino in na domačine, ki so jo krojili.

Kljub upokojitvi je še vedno z navdušenjem »reševala« otroške naloge, saj se je k njej zatekel prenekateri učenec v stiski, ko je moral pripraviti to ali ono seminarsko nalogo. In nikoli ni odšel praznih rok. Velikokrat je nalogo skorajda sama rešila in vse izsledke nato izročila učencu. Hvaležen pogled v oči, močan stisk roke, klena slovenska beseda – tega sta bila z možem kot plačila najbolj vesela.

V svoji skromnosti nikoli nista želela biti v ospredju, kljub temu pa s svojim delom tržiškemu življu nista ostala neopažena. Odlikovali so ju tako različni predstavniki društev kot tudi Občina Tržič, ki jima je podelila Kurnikovo nagrado in plaketo Občine Tržič.

Osebni spomini

Toda nobena nagrada ne odtehta tega, kar sta bila v resnici: skromni osebi z velikim srcem, vedno pripravljeni pomagati.

Kot nadebuden gimnazijec sem neke nedelje po maši skupaj z njima zapuščal farno cerkev. »Malo naju počakaj, pogovorila bi se rada s teboj,« sta me ogovorila pred župniščem. Zame je bilo to neizmerno presenečenje in čast, saj sem ju vedno znova le občudujoče opazoval od daleč. »Slišiva, da bi šel rad študirat zgodovino, a to drži?« sta me pobarala. »Da!« je bil takojšen odgovor. Nasmehnila sta se, nato pa sta nadaljevala v svojem slogu in me »izprašala« celo zgodovino, ne da bi sam to vedel. Naštela sta mi ovire, ki me čakajo, tudi to, da bo »kruh tenak«. Vztrajal sem pri svoji izbiri in ob koncu pogovora sta mi dejala: »Vidiva, da te to resnično zanima in si v tem doma. Sledi temu, kar čutiš, in ne dovoli, da bi drugi vplivali na tvoje odločitve!« To je bil poduk, ki je ostal zarezan vame.

Po tem pogovoru smo se velikokrat srečevali na različnih proslavah, v knjižnici, na pokopališču ali v cerkvi, pa tudi pri njiju doma sem bil pogost gost. Vedno sta me sprejela odprtih rok in želela izvedeti, kaj se je novega našlo. Gospa Marija je pri tem večkrat neopazno iz nič pričarala tudi kakšno toplo jed (grenadirmarš je bil vedno zelo okusen!), da je pogovor še lažje tekel. Ure so minevale kakor blisk in vseeno je bilo, ali je pogovor tekel o izobraževanju, problemih ali zgodovini – vselej sta ga pospremila z vedrino in optimizmom, ki ju danes pogosto primanjkuje. Veselila sta se uspehov, ki so sledili, in k marsikateremu je pripomogla tudi njuna topla misel in molitev.

Vedno znova pa sem občudoval njuno složnost in razumevanje. Šestdeset let sta skupaj ustvarjala in tkala življenjske niti. 17. maja 2012 sta na tihem praznovala svoj visoki zakonski jubilej. Takrat si v njunih očeh videl vso skromnost in hvaležnost. Za prestano, za vse bolesti in vso radost. Hvaležnost in neizmerno ljubezen. Oči so se zaiskrile, kot bi si prvič rekla usodni da. Prsti na sprožilcu so drhteli skoraj tako, kot je župniku zastajal glas. Takšne poroke ne doživiš vsak dan. Brez blišča …

Žal je že istega leta soprog Mihael prav na božični dan za vedno zatisnil oči. Žena Marija je ostala sama, a kljub temu ni nehala raziskovati, pisati in opominjati na posebnosti tržiških koncev. Še vedno je z veseljem sprejemala obiske in različne izzive na področju zgodovinopisja.

Zadnjič sva govorila konec februarja letos. Našel sem jo na domači postelji, njene živahne oči pa so še izžarevale življenjsko energijo, ki je žarela iz nje. Pogovor se je pletel tudi o preteklosti. S ponosom in veliko mero hvaležnosti je povedala, kako lepo se je spominjajo na OŠ Jezersko, kamor jo vsako leto povabijo na srečanje. »Zdaj gotovo ne bom mogla več tja,« je otožno rekla, kot bi slutila, da se ji življenje izteka.

In res se je izteklo 30. marca 2020, ko je »Pvacarka«, kakor je rada rekla, za vedno zatisnila oči. Zdaj je usahnil tudi ta neizčrpni vir znanja in vedenja. Tržičani so in smo ostali brez svoje kronistke in poznavalke mesta. Brez Človeka, pisanega z veliko začetnico. In človek ostane brez besed …

Gospa Marija, zdaj ste spet med svojimi najbližjimi! Naj Vam bo lahka domača zemlja! Spomin na Vas pa bo ostal in živel med nami …

Miha Šimac